fbpx
Živeti sreč(n)o

Živeti sreč(n)o

Ali obstaja nelinearna povezava med »delom«, ki ga opravljamo in »učinkom«, ki ga dobimo? Obstaja?

Če obstaja, je to dejstvo treba sprejeti, ker je enostavno nekaj najbolj normalnega. Hkrati se zavedajmo, da je živeti sreč(n)o naša rojstna pravica.

Katere spremembe na individualni, organizacijski in družbeni ravni so nujne za življenje v sreči?

Individualne spremembe

Tako kot družba vpliva na posameznika_co, tako tudi posameznik_ca vpliva na družbo.

Zato, da imamo srečno življenje, si moramo to najprej želeti. Dokler nimamo resnično močne želje, spremembe niso možne. Hkrati je prav tako in enako pomembno, da se ne sekiramo preveč, če imamo ali pač ne srečno življenje. To je paradoks, ki ga vedno znova razrešujemo. Kot je paradoks tudi življenje samo.

Predstavljajmo si, da imamo Mojstra, ki nas vodi na poti do osebnega mojstrstva. In potem nam Mojster pove, da če se bomo dvakrat bolj trudili, bo naša pot do osebnega mojstrstva trajala dvakrat dlje. To je ta paradoks. Zato ne bodimo obsedeni ali fiksirani na življenje v sreči. Naše življenje v sreči morebiti še ne obstaja. Morebiti ga šele zlagamo kot sestavljanko.

In katere so nujne organizacijske spremembe? Si predstavljamo, da bi vsakič, ko bi rabili pomoč, prišla oseba, ki bi imela in znanje in vire, ki jih ravno potrebujemo? Sistem, ki se ga je možno priučiti.

Organizacijske spremembe

Čeprav se je svet temeljito spremenil v zadnjih letih, so inštitucije kot take v gospodarstvu, vladi, religiji in v družbi, nenazadnje, ostale zastarele. Srikumar Rao pravi, da številne manjše firme in občine že eksperimentirajo z inovativno interno organizacijo. No, verjetno bi se našel tudi kak primer med večjimi korporacijami – recimo Kako je P&G postal dizajn razmišljujoča organizacija?. Rao še dodaja, iz kaosa bo vzletel metulj.

Vsi vemo, da so stiki pomembni. Mreženje je v vseh družbah izjemno pomembno. A obstaja bistvena razlika med stikom in pravim stikom. Predstavljajmo si, da bi bilo možno vzpostaviti sistem, kjer nam ne bi bilo potrebno mrežiti. Predstavljajmo si, da bi vsakič, ko bi rabili pomoč, prišla oseba, ki bi imela in znanje in vire, ki jih ravno potrebujemo. Delovanja v tej smeri, se je možno priučiti. Dve ključna pogoja morata biti izpolnjena. Prvi je sprememba v naših namenih. In drugi je, pustimo stvarem, da so.

Prvi pogoj pomeni, da opustimo našo primarno osebno agendo. Pomembno je, da je naš primarni namen, ne glede na to kaj hočemo doseči, in materialno in duhovno dobro za širšo skupnost. Drugi pogoj, pustiti stvarem da so, pomeni, da se naučimo opustiti potrebo po nadzoru. Ni moč nadzorovati vseh dogodkov. Iščimo pravo mero med strastjo za tem kar hočemo in dejanskim sprejemanjem tega karkoli se je že zgodilo. Rao pravi, da bomo presenečeni, kako se nam bodo do sedaj zaprta vrata, začela odpirati.

In katere so nujne spremembe v družbi?

Družbene spremembe

Preštevilni naši, ki bi morali biti naši, vzorniki, so obsedeni z močjo in bogastvom. In dokler družba občuduje predvsem materialno bogastvo, je težko pričakovati spremembe.

Spremembe bodo možne takrat, ko bomo kot družba občudovali učiteljico, ki je vzgojila šampionsko šahovsko ekipo iz socialno problematičnih delov mesta. Zato rabimo vodenje. Rao dodaja, da voditeljstvo ni veščina temveč stanje bivanja. Hkrati Rao tudi ne kaže nobenega sočutja do menedžerjev oz. voditeljev, ki pravijo, da ni možno motivirati sodelavcev in to počnejo prek t.i. metode korenčka in palice.

Ključ se skriva v odpravljanju ovir, ki demotivirajo sodelavce. In to je potem popolnoma drugačen pristop. Ki zahteva, da začnemo najprej spreminjati sebe, če hočemo postati svetilnik za druge.

Vir: Srikumar Rao. 2007. Stop. Think. Live!

2 komentarja
  • Marko Savić
    Posted at 18:25h, 12 novembra

    Še moj komentar na prej navedeno:
    Se strinjam, Tako z delom, ki pravi, da je vse preveč prostakov, ki znajo samo jezik palice. Tudi avtor članka, S. Rao, to poudari.

    Kot tudi s paradoksom, ki je omenjen. Dvakrat več dela na sebi, ne pomeni nujno tudi prave poti. Kvečjemu mogoče daljšo pot.

    Osnovna misel ali utopija »Si predstavljate, da..«, je mišljena predvsem v novem smislu mreženja. In ta osnovna ideja se mi zdi zelo upoštevanja vredna. Da se najprej vprašaš kaj zmoreš ti narediti narediti za drugega? In to ni v bistvu nič novega. To je imel že J. F. Kennedy slogan: vprašajmo se kaj zmoremo mi narediti za državo, ne kaj naj država naredi za nas.

  • Marko Savić
    Posted at 18:14h, 12 novembra

    Še en odziv smo dobili. Tako gre:
    »»Si predstavljate, da bi vsakič, ko bi rabili pomoč, prišla oseba, ki bi imela in znanje in vire, ki jih ravno potrebujete?« Ne, raje ne, potem bi bilo pa res dolgočasno.
    Tudi ne živim v iluziji, da sem sama sebi ta oseba, ki bi z ne vem kakšnim intenzivnim delom na sebi prišla do faze, ko bi mi bilo vse jasno in me ne bi nič več presenetilo, ker bi vedno in vsakič imela odgovore na vse. Prosim, ne , ker potem bi bilo pa še bolj dolgočasno….

    Sicer sta mi pa korenček in palčka čisto simpatična. Ker pomeni, da ljudje znajo uporabljati korenček – kar ni slabo, vsaj nekaj znajo.

    Ker je itak preveč prostakov, ki znajo samo jezik palice. Ker je lažji.«

%d bloggers like this: