fbpx
prototip-lekcija-spodrsljaj

Za inoviranje, še posebej za inovativne poslovne modele, ne rabimo doktorata

Zato, da spremenimo svet na bolje, da z neko inovacijo razburkate obstoječe stanje, ne rabimo doktorata.

Če znamo vprašati: Zakaj? Zakaj bi polnili baterije električnega avtomobila, če jih je lažje zamenjati. Zakaj? Zakaj bi najemali avto pri izposojevalcu avtomobilov, do katerega se morate spet pripeljati, če je lažje najeti avto na vam najbližji cesti (primer Zipcar). Zakaj? Kdo pravi, da moram biti raziskovalec na Kemijskem inštitutu, in da moram razviti nagrajeno inovacijo Tehnologija priprave elektrokromnih barv na fleksibilne substrate.

V vseh naštetih primerih je odločilno ali znamo oblikovati poslovni model? Za kar še manj kot za inoviranje rabimo dokorat. Ne verjamemo? Poglejmo si tri primere.

Prvi primer: doživljajske delavnice v Posočju

Končali smo študij humanistike. Službe ni. Kaj narediti? Doma pridelujemo za hobi in za občasno prodajo, čaje. Za par gostov, ki smo jim ponudili gostoljubje prek skupnosti Couchsurfing smo že organizirali tudi čajanko. Občutek nam pravi, da so gostje zelo uživali. Zato imam zdaj idejo v novem letu registrirati dejavnost kot samostojna podjetnica.

Po priporočilih smo že naredili raziskavo trga. Ugotovili smo, da take nišne, specialne ponudbe za majhne skupine gostov v Sloveniji še ni. Eni kolegi nam delajo spletno stan in nam hkrati hočejo prodati tudi optimizacijo spletne strani za iskalnike (SEO). Ali je to res prava pot? Kaj je vaš posel? Kaj ponujate? Kaj je vaša ponudba vrednosti? Je to doživljaj? To je predpostavka, ki jo morate preizkusiti. Opazovanje gostov in občutki so zelo dober začetek. Če vemo, zakaj se gosti odločijo plačati za doživljajsko izkušnjo smo že na zmagovalni poti. Do takrat si vnaprej oblikujmo goste. Koga hočete imeti na čajankah? Množične goste, ki si ogledujejo Postojnsko jamo? Ali ruske bogataše, ki priletijo z zasebnim letalom v Portorož? Ali posamične turiste, družine in upokojence iz Posočja? To so Segmenti kupcev, še vemo iz Kanvasa poslovnih modelov?

Povabimo direktorje šestih hotelov iz Posočja na čajanko. In jih seznanimo s ponudbo, da bodo oni vedeli seznaniti njihove goste. Prav tako povabimo odgovorne iz hotelov v Portorožu in iz Postojnske jame na čajanko. Prve zato, da nam bodo kdaj pripeljali katerega izmed bogatašev v njihovih hotelih, ki verjetno željno pričakujejo kako posebno ponudbo. In druge iz Postojnske jame, da nam napotijo kakšno izmed manjših skupin. Če nam to uspe imamo oblikovane Distribucijske poti. Če jih ne preizkusimo ne bomo nikoli izvedeli ali delujejo ali pač ne.

Bistveno je, da razmišljamo o doživljaju kot o prototipu. S katerim nam bo gotovo spodrsnilo. Spodrsljaji so super! Zakaj? Ker dobimo lekcijo. Poskrbimo, da ne bomo lekcije predrago plačali. In zagotovimo si čim več lekcij.

Drugi primer: individualno nastavljiv stol

Sem inženir, ki dela v zelo inovativni družbi v nišni letalski industriji. Doma za hobi razvijam individualno nastavljiv stol, za katerega sem prepričani, da bi ljudem omogočal tudi osemurno udobno sedenje. Ali res?

Če znam to predvidevanje preizkusiti s prototipom, da bodo ljudje v moji okolici vzeli stol za recimo tri dni na preizkušanje in potem podali tudi povratno informacijo o tem osemurnem udobnem sedenju, sem na zelo dobri poti, da res razvijem tak stol. Znotraj moje delavnice, zaprt med štiri stene bom problem sedenja in ukrivljenih hrbtenic težko rešil. Le z neskončnim preizkušanjem oblikovane rešitve.

In če znam potem mimogrede pobrati tudi prednaročila za dejansko izdelavo stola med preizkuševalci, ki so bili nad stolom navdušeni, imam tudi poslovni model že skoraj oblikovan.

Bistveno je, da razmišljam o stolu kot o prototipu. S katerim mi bo gotovo spodrsnilo. Spodrsljaji so super! Zakaj? Ker dobim lekcijo. Poskrbim, da ne bom lekcije predrago plačal. In zagotovim si čim več lekcij.

Tretji primer: zabaviščni park na 30 hektarih degradiranega območja

Smo v nepremičninskem poslu že več kot dve desetletji. In zadnjih šest let razvijamo idejo zabaviščnega parka. Večja reč. Po vzoru Disneyland parka ali recimo parka Gardaland, kamor vemo, da se vsako leto odpravi približno 150.000 Slovencev z družinami.

V zadnjih dveh letih smo zamisel predstavili tako odločevalcem, vlagateljem kot drugim zainteresiranim na nepremičninskih sejmih doma in v tujini. Neuspešno za zdaj. Zagnali smo tudi nekatere marketinške aktivnosti in izdali otroško slikanico, ki na slikovit prikaže dejavnost načrtovanega parka. Posebnost parka bodo nekatere lokalne značilnosti, hkrati bo to prvi park postavljen na degradiranemu območju. Kako se lotiti? Plačati 600.000 € za študijo izvedljivosti, da boste pritegnili vlagatelje?

Ali morebiti raje naredimo prototip parka? Znotraj možnosti in virov, ki jih imamo. Prototip bo ravno dovolj dober ali kot se reče, angleško just good enough. Morebiti bo celo aplikacija za tablični računalnik. Ali peskovnik v zaprtem prostoru, kjer se bodo otroci igrali z miniaturnimi lesenimi bagri. Če ne naredimo, t. i., angleško show room-a, ga ne preizkusimo v realnosti, ne bomo nikoli izvedeli ali smo vsaj približno sposobni pritegniti 150.000 obiskovalcev iz Slovenije. Ne glede na dejstvo, da v radiju 500 kilometrov od predvidene lokacije parka ni drugega zabaviščnega parka.

Bistveno je, da razmišljamo o zabaviščnem parku kot o prototipu. S katerim nam bo gotovo spodrsnilo. Spodrsljaji so super! Zakaj? Ker dobimo lekcijo. Poskrbimo, da ne bomo lekcije predrago plačali. In zagotovimo si čim več lekcij.
prototip-lekcija-spodrsljaj
Shema: cikel —prototip—spodrsljaj—lekcija—.

Navdih za naslov: Dan Pallotta. 2012. You Don’t Need a PhD to Innovate.

1 Comment

%d bloggers like this: