29 Okt Kako uveljaviti ne-tehnološko ali disruptivno inovacijo?
Prakse upravljanja (ali menedžmenta kot bi jim po domače rekli), ki so uspešne na množičnih trgih so vzrok, da te iste gospodarske družbe, ki so uspešne zaradi dobrih praks upravljanja ne prepoznajo in ne izkoristijo priložnosti, ki jim jih ponujajo disruptivne inovacije. Tudi boljše menedžiranje, bolj trdo delo in izogibanje neumnim napakam ne pomagajo pri dilemi: kako uveljaviti disruptivno inovacijo?
Kako uveljaviti disruptivne inovacije v obstoječih organizacijah?
Na kratko je odgovor zelo preprost. Organizacija, ki želi uveljaviti disruptivno ali ne-tehnološko inovacijo, mora ustanoviti samostojno družbo ali poslovno enoto, s čisto avtonomnim vodenjem in samostojno organizacijsko kulturo. Poskusi implementacije resnično disruptivnih inovacij znotraj obstoječe organizacije, se bodisi ne obnesejo, bodisi so izjemno dragi za vse vpletene deležnike.
Kaj so sploh disruptivne inovacije? Profesor Christensen je v enem od javnih nastopov priznal, da bi danes še enkrat razmislil o ustreznejšem poimenovanju, če bi imel priložnost. Smernice s t.i. ne-tehnološkimi ali dizajn inovacijami se ponujajo same po sebi. Dve značilnosti disruptivnih inovacij omenja profesor Christensen:
- atributi, ki disruptivne inovacije delajo nezanimive na množičnih trgih so običajno točno tisti atributi, ki so najmočnejše orožje teh inovacij na rastočih trgih. Se še spomnimo kako Skype-a še ne tako dolgo nazaj nihče ni resno jemal (mnogi ga še vedno ne)?
- disruptivne inovacije so običajno enostavnejše, cenejše, tudi bolj zanesljive in bolj uporabne kot uveljavljeni produkti. Nas to kaj spomni na Nintendo Wii?
Umeščanje inovacijskih zahtev z organizacijskimi kompetencami
Profesor Christensen je razvoj matriko za umeščanje inovacijskih zahtev z organizacijskimi kompetencami. Priporočljivo je, da začnemo na levi in spodnji stranici matrike. Vprašamo se o obstoječi situaciji glede možnosti umeščanja inovacije v organizacijske procese in organizacijske vrednote? Desna stranica matrike predstavlja odgovore na dano situacijo iz leve stranice. Zgornja stranica predstavlja odgovor menedžerjev na dano situacijo spodnje stranice.
Novi poslovni modeli za disruptivne inovacije
Disruptivne inovacije zahtevajo inovativne poslovne modele. Težava je namreč že v samih distribucijskih poteh. Partnerji, ki bi to naj distribuirali običajno niso pripravljeni na take novosti. Hondin primer, ki je porabila več let, da je našla ustrezno pot za poznejšo uspešnico Supercub na trgu Združenih držav Amerike in še to bolj po naključju, to več kot dokazuje.
Kupci ali bolje uporabniki disruptivnih inovacij so naslednja velika dilema. Že omenjeni primer Honde in tudi številni drugi, npr. uveljavljanje fotokopirnega stroja konec petdesetih let prejšnjega stoletja, kažejo na to, da je uporabnike bistveno bolje opazovati pri rabi produkta. Informacije, ki jih boste dobili iz intervjuja ali fokus skupine se v primeru disruptivnih inovacij pokažejo kot nezanesljive. Gre za podobno reč, kot jo je izrekel že Henry Ford: če bi spraševal ljudi kaj hočejo, bi odgovorili, da boljše konjske kočije.
In nenazadnje. Največ možnosti imajo disruptivne inovacije takrat, ko pride do zasičenosti množičnih trgov tako s produkti samimi kot predvsem z vidika prevelike ponudbe učinkovitosti teh produktov. To pomeni največjo priložnost za disruptivne inovacije in še posebej za disruptivne tehnologije, da se pojavijo in posledično napadejo uveljavljene trge od spodaj.
Viri:
Clayton M. Christensen. 2011. The Innovators Dilema.
Več o ne-tehnoloških inovacijah bomo izvedeli na posvetu z naslovom »Netehnološke inovacije in dvig konkurenčnosti – Izzivi in dobre prakse«, 7.11.2012, ob 9:00, prostori ICPE, Ljubljana, Dunajska 104.
Marko Savić
Posted at 15:03h, 01 novembraIn še en (ne)povezan komentar:
http://savic.cc/2010/03/05/design-ladder/
Sem celo to isto lestvico že uporabil v magistrski nalogi pred dvema letoma. Zanimivo, kako se poti prepletajo.
Marko Savić
Posted at 15:01h, 01 novembraIn še tretji odziv po tej isti e-pošti:
Nepovezano z zgornjo debato posredujem povzetek širših analiz, kjer avtorji v točki 3.3. zelo dobro umestijo razumevanje design thinkinga-
The Danish Design Centre developed a four-level “design maturity ladder” to account for this differentiated integration (str.26):
Basset, J., Miles, I. and Thenint, H. (2011), Innovation Unbound – changing innovation locus, changing policy focus, PRO INNO EUROPE, INNO-GRIPS.
Povezava
http://bit.ly/Rx8YQp
Dizajn razmišljanje kot inovacijski proces na strani 26. Bo treba ob priliki več o tem napisati tudi na tem blogu.
Marko Savić
Posted at 14:42h, 01 novembraŠe en odziv prejet prav tako po (isti) e-pošti:
»Trditev «Organizacija, ki želi uveljaviti disruptivno ali ne-tehnološko inovacijo uveljaviti, mora ustanoviti samostojno družbo ali poslovno enoto, s čisto avtonomnim vodenjem in samostojno organizacijsko kulturo« se mi zdi premočna, oziroma preveč ukalupljena, saj praksa v mnogih primerih kaže, da disruptivne inovacije nastajajo predvsem v organizacijah, ki imajo bolj »razsvetljene« managerje, so bolj odprte za ideje zaposlenih/ odzive strank in so manj hierarhično organizirane.«
Absolutno se strinjam.
Marko Savić
Posted at 14:40h, 01 novembraPo e-pošti je bil poslan odziv na ta zapis. In sicer:
“Naslov povezave na blogu »kako uveljaviti ne-tehnološko ali disruptivno inovacijo« je nekoliko dvoumen. Lahko se bere, da je
a) netehnološka innovacija= disruptivni inovaciji (kar seveda ni res);
b) problemi pri uveljavljanju netehnološke innovacije so podobni kot pri uvajanju disruptivne inovacije”
Da, mišljeno je vsekakor b). Problemi so podobni tako pri uvajanju ne-tehnoloških kot disruptivnih inovacij.
Ob tem, da vsekakor naj dodam, da vsaj kolikor razumem C. M. Christensen-a, je gre pri disruptivnih inovacij-ah za cenejše in enostnejše rešitve. Bolj zanesljive in bolj uporabne. Vse to, vsaj sam razumem kot ne-tehnološke rešitve. Tudi pri večini primerov, ki jih navaja Christensen gre za “slabše” tehnologije kot so obstoječe rešitev na t.i. “mass” tržišču.
Marko Savić
Posted at 00:53h, 29 oktobraC. M. Christensen kot
+ primer A, zgoraj desno zgoraj v kvadrantu navaja uvajanje internetnega brskalnika v Microsoft-u;
+ za B so dovolj skupine lahko-kategornih sodelavcev znotraj organizacije
+ za področje C, levo spodaj. Kot neuspešen primer C. M. Christensen navaja poskus Compaq-a, da bi ob obstoječih distribucijskih poteh prodajal tudi prek interneta, poskus se je klavrno končal zaradi velikih protestov obstoječih distributerjev in Compaq tako ni uspel konkurirat Dell-u, ki je bil (in je) nasprotno s tako vrsto prodaje zelo uspešen.
+ na področju D, levo zgoraj gre za podobne produkte kot so obstoječi, le da jih je treba prodajati z nizko-cenovnim poslovnim modelom. Med obstoječimi organizacijami je tudi tu težko najti uspešne trajnostne primere (za razliko seveda od nekaterih zelo uspešnih nizko-cenovnih poslovnih modelov posamičnih organizacij.